Mesečni arhiv: september 2023

Miniaturni konj

Miniaturni konj je pasma ali vrsta konja, za katero je značilna majhna velikost. Običajno je bil vzrejen , da bi v miniaturi prikazoval fizične lastnosti konja polne velikosti, vendar da bi bil visok nekaj več kot 100 cm (40 palcev) ali celo manj. Čeprav imajo takšni konji videz majhnih konj, so genetsko veliko bolj podobni pasmam ponijev , kot je Shetland . [1] : 486  Imajo različne barve in vzorce dlake.

Miniaturni konji so prisotni v več državah, vključno z Argentino, Avstralijo, Francijo, Nemčijo, Nizozemsko, Irsko, Namibijo, Filipini, Združenim kraljestvom in Združenimi državami. [2] V nekaterih državah imajo status pasme ; ti vključujejo Falabello iz Argentine, nizozemskega miniaturnega ali nizozemskega mini paarda , južnoafriškega miniaturnega konja in ameriškega miniaturnega konja .

Običajno jih gojijo kot živali spremljevalce ali za športne dejavnosti, kot je vožnja ali druge tekmovalne prireditve s konji . Nekaj ​​jih je bilo usposobljenih za vodnike konjev slepih ljudi.

Miniaturni konji so na splošno precej vzdržljivi. Pogosto živijo dlje, kot je značilno za konje polne velikosti nekaterih pasem; običajna življenjska doba je od 25 do 35 let.

Shetlandski poni

Shetlandski poni je škotska pasma ponija , ki izvira iz Shetlandskih otokov na severu Škotske. V grebenu lahko doseže do 107 cm (42 palcev) . [1] Ima gosto dlako in kratke noge, je močan glede na svojo velikost in se uporablja za jahanje , vožnjo in tovorjenje .

Šetlandski poniji izvirajo iz Shetlandskih otokov , ki ležijo severovzhodno od celinske Škotske. Majhne konje imajo na Shetlandskem otočju že od bronaste dobe . Ljudje, ki so živeli na otokih, so verjetno pozneje prečkali domorodno stalež s poniji, ki so jih uvozili nordijski naseljenci. Tudi na šetlandske ponije je verjetno vplival keltski poni , ki so ga na otoke prinesli naseljenci med letoma 2000 in 1000 pr. [2] Ostro podnebje in redka hrana sta ponije razvila v izjemno vzdržljive živali.

Poni

Poni je vrsta majhnega konja Equus ferus caballus ). Odvisno od konteksta je poni lahko konj, ki je pod določeno približno ali točno višino vihra , ali majhen konj s posebno postavo in temperamentom. V primerjavi z večjim konjem ima lahko poni gostejšo dlako, grivo in rep, s sorazmerno krajšimi nogami, širšim cevjo, težjo kostjo, debelejšim vratom in krajšo, širšo glavo. Beseda poni izhaja iz stare francoske besede poulenet , kar pomeni žrebe , mlad, nezrel konj.

Majhne konje in ponije so tradicionalno uporabljali za jahanje , vožnjo in kot tovorne živali . Med industrijsko revolucijo , zlasti v Veliki Britaniji , so jih mnogi uporabljali kot jamske ponije , ki so vlačili tovore premoga v rudnikih. V moderni dobi jih lahko hranimo kot otroške nosilce, za rekreativno ali tekmovalno jahanje ali vožnjo ali iz kulturnih ali ohranitvenih razlogov.

Mustang

Mustang je pasma konja, ki izvira iz španskih berberskih žrebcev in andaluzijske konjske pasme, ki so jih v 16. stoletju Španci pripeljali v Ameriko in tam pobegnili v naravo, ter se po prerijah razmnožili. Pomen imena mustang izhaja iz španske besede »mesteno«, kar pomeni brez lastnika, ki je izpeljanka iz »la mesta«. To pa pomeni nekaj takega kot, ti pripadaš vsakomur in nikomur.

Drugače kot pri ostalih divjih živalih, je za njegov obstoj in nastanek odgovoren človek. Največja ironija pri tem pa je, da je prav človek tudi tisti, ki je skoraj povzročil njegovo izumrtje. Še vse do konca 18. stoletja je živelo dva do pet milijonov teh čudežnih živali v najmanj devetih državah na zahodu ZDA. Kasneje, ko so prvi priseljenci začelji s kultiviranjem pokrajine, so jih na tisoče pregnali, polovili ali pobili. Največje množično uničevanje čred pa je potekalo v prejšnjem stoletju. Veliko jih je poginilo v času prve svetovne vojne, druge so pa udomačili in so postali konji kavbojev. Mnoge med njimi so pobili in predelali v hrano za živali, naravno gnojilo ali pa usnje. Tako je sredi šestdesetih let živelo le še osemnajst tisoč do štiriintrideset tisoč mustangov in na začetku sedemdesetih let le še deset tisoč.

branded mustang

Divji konji

Edina prava divja vrsta konja je mongolski divji konj ali konj Przewalskega (Equus przewalskii), v Evropi je divji konj ali tarpan (Equus ferus) izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega konja, pri kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.

Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje, ampak bi bil pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.

Konji in šport

Najbolj razširjeni športi s konji so zagotovo dirke, v Sloveniji je razvito tudi kasaštvo. Olimpijske konjeniške discipline so dresurno jahanjepreskakovanje ovir in tridnevna preizkušnja v konjeništvu (dresurno, terensko, preskakovanje ovir). Vse olimpijske discipline potekajo posamezno in ekipno, moški in ženske tekmujejo v isti kategoriji.[3]

Drugi znani športi s konji so še na primer rodeopolo in zgodovinsko tudi lov na lisice (prepovedan v Angliji od leta 2004).

Jahanje

Konji in poniji, ki so v jahalni šoli namenjeni za učenje, morajo biti primerni in varni za izvajanje učnega programa.Nekateri konji so lahko primerni za ježo že zelo mladi, nekateri pa zaradi temperamenta niso primerni za jahanje tudi, če so starejši. Blag temperament in priljudna narava sta zelo pomembni lastnosti šolskih konj.

Konje s prijaznim temperamentom se največkrat uporablja za ježo mlajših in neizkušenih jezdecev. Površini, namenjeni učenju jahanja, pravimo jahališče ali maneža. Za vrhnjo plast v maneži se uporablja pesek ali blato, lahko pa tudi žaganje.

Anatomija

Anatomija konjem omogoča, da izkoristijo hitrost za pobeg pred plenilci. Imajo dobro razvit občutek za ravnotežje in močan odziv na boj in bežanje. V zvezi s to potrebo po begu pred plenilci v naravi je nenavadna lastnost: konji lahko spijo tako, da stojijo in ležijo, pri čemer mlajši konji načeloma spijo več kot odrasli.

Razvoj

Konj se je v zadnjih 45 do 55 milijonih letih razvil iz malega večprstnega bitja, Eohippusa, v današnjo veliko enoprstno žival. Ljudje so začeli udomačevati konje okoli leta 4000 pr. n. št., domnevno so bili udomačeni okoli 3000 let pr. n. št.

Konji vrste caballus so udomačeni, čeprav nekatere domače populacije živijo v naravi kot divji konji. Te divje populacije niso pravi divji konji, saj se ta izraz uporablja za opis konjev, ki niso bili nikoli udomačeni.

Edina prava divja vrsta konja je mongolski divji konj ali konj Przewalskega (Equus przewalskii), v Evropi je divji konj ali tarpan (Equus ferus) izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega konja, pri kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.

Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje, ampak bi bil pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.